je kiparsko delo, ki sprejme človeka vase. Udobna klop, ki obdaja notranjost postavitve, paviljona, ponudi sprostitev telesa , likovne rešitve spodbudijo sprostitev duše. To je kraj, kjer se lahko naša notranjost 'odklopi' in ležerno lenari, odeta v poetično zgodbo umetnine.
Človekovo razumevanje Zemlje je osrednja tema postavitve, vabi nas, da do nje razvijemo ljubeč, sožitja poln odnos.
Umiritev je lahko vse, kar si vzamemo od tega paviljona. Lahko pa smo zahtevni in sprejmemo, da nam pomaga stopiti v prostor meditacije in regeneracijskih energij.
Pri sprostitvi v paviljonu nam lahko pomaga sledeča poglobitev:
1. Prediham se do dna tebe.
Sprostim se in počivam. Pozornost položim nase, le nase. Zdaj sem jaz na prvem mestu. Samo jaz. Počivam. Vrnem se domov, vase in le opazujem svojo notranjost, kakršna koli že je. Če je nemirna jo sprejemam, če sem v miru, tudi prav.
Poslušam svoje dihanje. Pozorno mu sledim. Dovolim si postati eno s svojim dihom. Dovolim mu, da postaja čedalje globlji, čedalje mirnejši. Dovolim mu, da kot val sprošča vso mojo notranjost.
Občutim svetlobo neba.
Nato položim pozornost na Zemljo, ta čudoviti planet, ki je naš dom. In dovolim svojemu dihu, da se je dotakne. Dovolim svojemu dihu, da se čedalje globlje zliva z njo. In diham. In se spuščam v globino Zemlje. Z vsakim dihom sem globlje. Z vsakim dihom sem bližje središču Zemlje. Z vsakim dihom se bolj in bolj zlivam z dušo Zemlje.
2. Oblečem se v tvojo kožo.
Eno sem z njo, Zemljo. Moje središče je zlito z njenim jedrom. Dovolim si čutiti. Dovolim si biti Zemlja. Oblečem se v njeno kožo, njene lepote, njeno bogastvo.
Kako je, ko sem drevo, ki raste, kako je, ko sem gozd, ki diha…
Kako je, ko sem veverica, jelen, krt…
Kako je, ko sem ptica v letu, v toplem vetru…
Kako je, ko sem sveži bistri potok, ki hiti čez skale, kako je, ko sem riba…
Kako je, ko sem planina, kako je, ko sem jama, polje, otok…
Kako je, ko sem svetloba neba…
Dovolim si občutiti bogastvo narave. Dovolim si biti kot ona, lepa, polna življenja, osredotočam se na njene lepote.
3. Če te ne čutim, me ni.
V meni si in jaz sem v tebi. Tvoja lepota me je rodila, mi dala telo, iz tvojega mleka se hranim. Dotikam se te v vsakem trenutku. Velika si. V hvaležnosti sklanjam glavo v priklon pred teboj. Prosim te, da ostaneš. S tabo sem. Skupaj zmoreva vse.
Kustosinja mag. Andreja Rakovec je ob realizaciji postavitve zapisala:
"Instalacija Zemlja v meni / jaz v njej, ki izpostavlja vprašanje uravnoteženosti duhovnega in zemeljskega, je zasnovana kot presečišče teh dveh razsežnosti. Kupolasta zasnova predstavlja harmonični presek dveh sfer, ki se spajata v kozmično kroglo, s čimer se briše vpetost v prostor in čas ter ustvarja avtonomno območje bivanja. Povezovanje obeh svetov je neizogibno in celo nujno, saj brez tovrstnega prepletanja svetova ne bi obstajala. Instalacija je zasnovana interaktivno, tako da obiskovalec vstopi v njen notranji prostor in doživi njegovo dvopolnost. Notranji del instalacije služi kot prostor umiritve in kontemplacije, kjer se gledalec lahko poglobi vase ob razmišljanju o lastni vpetosti v presečišču materialnega in presežnega."