KIPČICE
Kipčice so moji kipi, izdelki z dušo in sporočilom. Prinašajo lepoto, ljubezen in so v veselje in čast tistemu, s katerim se spogledujejo. Kipčice so žive in vsaka ima svojo zgodbo, ki jo deli s svetom okoli sebe.
Rada se pošalim, da je kipčica moj prispevek SSKJ-ju, le da le ta še ni opazil, da se uporablja nova beseda – ženska oblika – za kip in da zato beseda kipčica pač še ni vključena v Slovar slovenskega knjižnega jezika. Šalo na stran – s tem želim povedati le to, da je beseda kipčica zame povsem legitimna, enakovredna in korektna slovenska beseda, saj vsi kipi res niso kipi, marsikateri je tudi čisto zares kipčice! To pa ne pomeni, da uporabljam le žensko obliko besede kip, nikakor ne in tudi ne bi bilo prav. Gre le za neko osebno občutljivost, odnos, nekateri kipi so pač kipčice. Imam pa neskončno rada tudi kipe, o, ja, seveda, nekateri kipi so res zelo, zelo kipi in bi bilo zanje žalitev, da bi jih imenovala kipčica.
Besedo kipčica uporabljam že iz sredine devetdesetih let, spomnim se, da sem jo prvič uporabila v času priprav na sprejemni izpit na akademiji, ko sem nekomu pokazala svoj prvi abstraktni kip in da se je izraz rodil povsem iz osebne inspiracije, opazovanja.